je mlada žena, ki je močno zaznamovala svoje mesto Rim in Italijo, njena zgodba pa se neustavljivo širi tudi v ostale države. Pri 18 letih je v Međugorju nepričakovano spoznala Enrica in v srcu takoj vedela, da je on "tisti pravi". Podobno je doživel tudi Enrico in njuni poti sta se združili v skupno hojo, ki pa ni bila prav nič enostavna. Pojavili so se mnogi prepiri, z besedami in dejanji sta si zadala globoke rane in prišla tako daleč, da sta se po 4 letih skupne hoje razšla.
Po kratkem premoru sta prišla ponovno skupaj, a tudi tokrat se ni izšlo. Zaradi nenehnih konfliktov sta utrujena in ranjena sklenila, da se drug od drugega poslovita. V vsem tem času pa so se za oba zgodili pomemebni koraki. Chiara se je udeležila tečajev, ki jih v Assisiju pripravljajo bratje frančiškani. Tam je odkrila in verovala, da Bog ničesar ne jemlje in vse daje. Postopoma je zmogla "kapitulirati" pred Bogom in priznati, da morda prej res ničesar ni razumela. Spoznala je, da je vse želela trdno držala v svojih rokah in skušala prevzeti popolno kontrolo nad svojim življenjem in odnosom z Enricom. Vendar vse neuspešno. Šele, ko je v veri zmogla izpustiti stvari iz rok in se je začela boriti za odnos, vendar ne za vsako ceno, se je življenej začelo spreminjati. Takrat, ko je dopustila in sprejela, da je Bog edini, ki ve, kje je njen "Tobija".
Poskusila sta še tretjič. Tokrat z odločitvijo, da se podata na peš romanje odpuščanja v Assisi. Pater Vito, ki je v vmesnem času postal duhovni spremljevalec obeh, jima je predlagal, naj na tej poti prosita za odpuščanje in spravo za vse rane, ki sta si jih zadala. Po delu milosti se je zgodil ključen preobrat, ki ju je naposled privedel do temeljne odločitve, do poroke. Obdobje njune skupne hoje Chiara tudi pozneje, tik pred smrtjo, predstavlja kot najtežjo preizkušnjo svojega življenja.
Chiara je kmalu po poroki vesela odkrila, da nosi pod srcem otroka. Ekografija je kmalu pokazala, da ima deklica hudo okvaro, ki je pomenila nezmožnost preživetja. Svetovali so jima medicinski splav. K temu so jo spodbujali tudi bližnji prijatelji, ki so se imenovali kristjani. Zavest, da ostajata v svoji odločitvi za življenje vedno bolj sama, ju je žalostila, obenem pa sta z vsakim dnem prejemala vedno nove moči. Počutila sta se obdarjena in počaščena, da jima je Bog zaupal tako veliko poslanstvo - spremljati tega otročka do tam, kjer ga lahko, nato pa ga izročiti v roke Stvarnika. In tako se je tudi zgodilo.
Pol ure po rojstvu je deklica Maria Grazia Letizia odšla Domov. A te pol ure so se mami Chiari in očetu Enricu zdele največji dar milosti. V tem času so deklico tudi krstili in se od nje v miru poslovili. Njen pogreb, ki je sledil kmalu zatem, pa obiskovalci imenujejo "obisk nebes". Chiara in Enrico sta na pogrebu svoje hčerkice prepevala in občudovala milost, ki jima jih je Bog naklonil. Ta milost je bila za njiju popoln mir v srcu. Prvi nosečnosti je sledila še druga. Kmalu potem, ko se je izkazalo, da tudi ta otroček ne bo mogel živeti dlje kot nekaj minut, sta Chiara in Enrico spoznala, da ju Bog pelje po poti, ki je sama ne poznata. Njuno zaupanje je vsak dan bolj raslo in kmalu sta spoznala, da je Bog pravzaprav usliša njuno prošnjo, ko sta kot mlad par prosila, da bi smela skrbeti za zapuščene otroke. Kateri otroci so bolj zapuščeni in pozabljeni, kakor nerojeni bolni otroci, ki jih množično splavljajo?
Tudi Davide Giovanni je živel le dobre pol ure, a tudi tokrat so ob njem bili priča neskončnih milosti. Sledila je tretja nosečnost. Prihajal je Francesco, popolno zdrav fantek. V petem mesecu pa so se na obzorju pojavili novi grozeči oblaki, Chiari diagnosticirajo tumor na jeziku, ki se kmalu izkaže kot ena najbolj invazivnih oblik raka. Že zdavnaj so ljudje v Chiari in Enricu prepoznavali poosebljen evangelij in poosebljene milosti, zato ni nenavadno, da se je širom po Italiji za njiju sprožila veriga molitev.
V teh težkih časih preizkušnje, sta se naučila dvoje - vsak dan delati majhne možne korake in nenehno prositi za milost, da bi smela živeti milost današnjega dneva. Vedela sta, da ju pogled v prihodnost lahko popolnoma prestraši, pogled nazaj pa zlomi. A ta DANES sta zmogla in smela živeti in v tem danes, tako sta bila prepričana, ju čaka dovolj milosti, ki ju potrebujeta. Chiara je v času nosečnosti zavrnila invazivno zdravljenje z namenom, da zaščiti malega Francesca, ki je pridno rasel pod njenim srcem. Po rojstvu pa se je podvrgla vsem potrebnim terapijam.
Težko je strniti vse male in velike čudeže, ki so jih bili deležni tudi ljudje ob njima, lahko pa povzamem največji čudež - dejstvo, da je Chiara, obdana s svojimi najbližnjimi, pri svojih 28 letih umrla v popolnem miru in po besedah svojega može ne le vesela, temveč srečna, ker je "zadela bistvo". Enrico sedaj s pričevanji, predvsem pa s svojim življenjem nadaljuje to veliko Božje sporočilo, da je v Njem naše vse. Pa naj zaključim z besedami tega moža, ki je ob svoji umirajoči ženi, poln vere in hvaležnosti za vse milosti, ki sta ju prejela, ganjen rekel: "Če Chiara odhaja k Ženinu, ki jo ljubi bolj kot jaz, kdo sem potem jaz, da bi se temu upiral."
Naj nam zgodba tega mladega para pomaga, da bi tudi mi zmogli živeti v "tukaj in sedaj" ter videti milosti, ki so nam dane za vsak trenutek sproti.